JALOVO
Gibanje Proti Pričakovanjem
Jalovo je gibanje, ki se je proti pričakovanjem spočelo na povsem običajnem devet in pol urnem Flixbus potovanju sredi poti, ki je še enkrat čisto enako kot vse druge vdano vodila v Rim.
Enostavno, kot je lahko le pričakovanje, se je iznenada obrnilo proti sami resignaciji in odločno privekalo med dolgočasje tistega pričakovanega vsakdana. Jalovo, kot je lahko le pričakovana prihodnost, ali še en izstop v nekdanji tisočletni prestolnici evropske kulture, ki se je stoletja naslajala ob še bolj jalovih spopadih, tistih, ob katerih še hruške padajo z neizmerno več dostojnosti na preznojena tla neizpodbitnega zmagovalca vseh najtrdovratnejših tekmecev: gravitacije.
Ker vsi gravitiramo in se hočeš nočeš prej ali slej znajdemo na istih tleh. Ali so ločena od tisočletij, kontinentov ali zgolj pričakovanj, je ob še enem bližnjem srečanju v končni fazi res najmanj pomembno.
Ker ni vsako prebujanje blagodejno in ne vsak spanec zaslužen. Četudi bi se že s preprostim referendumom lahko uveljavilo zimsko spanje kot osnovna človekova pravica, si vsi lahko predstavljamo ugovore zoper neenakosti. Že samo denimo glede na letne čase, zaradi česar bi največje izgube vsekakor utrpeli prav najmanj potrebni, medtem ko bi si nekateri privoščili prespati vsaj večino delovne dobe.
Ker so izgube tako ali drugače neizbežne kakor ogljikov dioksid, ki zapušča pljuča ali kisik, ki zapušča ozračje, se prej ali slej vsi združimo v topli ali mrzli gredi. Seveda je tudi od semen odvisno, kaj bo iz posamičnih gred zraslo, a prevečkrat smo bili priča posledicam ujm, toče ali podobnih nepredvidljivih pojavov, ki proti pričakovanjem nemudoma lahko opravijo s še tako ljubimi pregovori o setvi in žetvi. Pa tudi zato, ker se vse prepogosto išče alternative za alternative alternative alternative alternative, a se kmalu po enostavnejši alternaciji stanja zavesti večina znajde z želodčnimi motnjami v najbližjem kotu, očitno brez vsakršne alternative nad običajnim smradom svoje neustavljivo vzkipljive notranjosti.
Prebaviti pa bi morali vse, čisto vse, prav vse in nič manj kot vse kar se nam ponuja, saj se sicer lahko odkrito ponašamo z razvajenci in lenuhi, ki klavrno kakor Yorkshirski terierji izkoriščajo potenciale rodnega okolja, le da bi čim počasneje in jalovo izumrli. Ker ni zdravila proti okroglosti vesolja, ki nas neizbežno grize za rep vsakič, ko se mu trudimo ubežati. Razviti daljši rep ima namreč spotikajoče posledice, in vsi vemo, kako jalov učinek ima čakanje na obnovitev po avtotomiji, ki so jo v naših krajih najbolj lahkomiselno izpilili martinčki.
Zato, ker se je z jalovostjo potrebno ne samo sprijazniti, ampak spoprijateljiti, tako da ne ostajamo žrtve lastnih pričakovanj, ampak se jim polnomastno zoperstavimo, kakor se jogurt zoperstavi lončku po nerodnem padcu iz police. Iznajdljivo. Lonček poči za jogurtovo osamosvojitev izven ustaljenih poti. Jalovo.
Zato za to, to in tisto, prav tisto in tole tu, oziroma to in še veliko več, stoji tu ta skromni manifest, ki poziva na sodelovanje izven lončkov, polic in podobnih omejil, plešoč na običajnih, neprijaznih, spolzkih tleh še ene jalove resničnosti, ki se, verjemite da, iskreno svetlika, veliko prej kot bo naslednja nikoli dovolj poplačana vztrajnost naključne čistilke za nami kakor pričakovano izbrisala še tako trdovraten poslednji madež.